Svet na drugi strani his je nekaj cisto drugega. Turistov tukaj ni. Vsaj za enkrat. Vse okrog slisimo zvok zage in udarce kladiva. Lesene hiske in bungalovi rastejo kot gobe po dezju. Ko v settlerih!
Zacenjamo se vzpenjati in sledi civilizacije hitro bledijo.
180 stopinjski obrat razkriva spektakularen razgled.
Pot je lahkotna in prijetna. Za popestritev poskrbijo bolj avtohtoni prebivalci otoka.
In ne mi govorit, da se kace umaknejo ce galamis. Ni sans, da je nas preslisala! Pa vseeno se je potko odlocila preckat med nami. Krik Alenke, ko prakticno nagazi dober meter dolgo kacico je zelo prodoren. Se dobro, da cetica koraka v japonkah.
Point taken.
Tu se zacne pravo.
Naletimo se na enega lokalca.
Jaz imam mesane obcutke ali si zelim v naravnem habitatu ogledati tudi tarantelo. Zdaj mi je malo zal, da je nismo videli. Mogoce je boljse tako.
Vlaga v dzungli je malo vecja kot v finski savni. Ali turski? Pac tisti parni no. Svicamo ful! Pa sploh nismo pozigalci:)) zvokov, ki nas spremljajo, se ne da opisati. Obdaja nas cel orkester. Verjetno boljse, da vsega ne vidimo. Vsekakor pa cutimo njihovo prisotnost in duso dzungle. Da bi zavili iz utrjene potke nam ne pride niti na misel.
Brez macete si tu pecen. Vzpenjamo se ze kaksnih 40min. In ker vse kar gre gor, mora dol. Pricnemo s spustom.
Res piha. In kako pase! Vsaj malo nas ohladi.
Lahkih nog naokrog, sledim koloni. Skoda, da nimam dolgih luci. Bi jim malo ablendal.
Wünderbar! Samo ta spust se in ze cofotamo.
Long beach. Smisla za imena imajo toliko kot A. Einstein za kemijo (fizik je bil, pa saj to ste vedeli, ali?). Mi v vodo, Alenka malo odmori.
Dokler ji pocitka ne prekine najbolj krvolocna zver na otoku!
Prednost lokacije je izoliranost. Zraven nas, je tu se 5 lokalcev, ki skrbijo za "lokal". Dvomim, da je hrana ravno sveza, razen psov no, tak da bomo jedli kasneje v vasi. Bomo si pa privoscili nekaj od ravno, s colnom, dostavljene robe.
Samo, da pogledam menu.
Coke it is!
Se ena za duso in gremo nazaj. 
Pot naprej je ista kot prej, tak da nebi vec o tem. Itak ze morem 2 min scrolat za vsako novo vstavljeno sliko.
Super je bilo! Kasneje smo se imeli zeljo si ogledat nek slap. Kot da sem glup, naivno verjamem lokalcem, da gres tja komot bos. Japonk se mi ni dalo jemat iz nahrbtnika. V bistvu se ga sploh nisem odprl odkar smo prisli. Shortsi pa 20$ na dan. Ze to prek tece. No, za piko na i, si se majico slecem, da se bom lahko vrgel v vodo. Saj nevem ali so me na p, ali smo se mi uspeli izgubit. 15 - 20 ronimo nazaj v breg in dzunglo. Gor se gre... Do slapa naj bi bilo 10min, gps nas locira usred nicesa. Zarotiramo in krenemo nazaj. Zdaj vzamem nazaj vse moje besede o ablendanju in japonkarih. S svetlobno hitrostjo vodim ceto skozi drn in strn. Morem priznat, da so bili zelo strpni in razumevajoci. Cas so si krajsali z zbadanjem. Naj si kar privoscijo, jaz bi si tudi, ce bi situacija bila obratna. Par ur kasneje se imam vedno onemele podplate in poln hrbet izpuscajev. Boljse to, kot strup kaksne zvadi. Edino kaj bi lahko staknili je malarija, ki pa ima inkubacijsko dobo od 6 do 10 dni. Se bomo takrat sekirali. Mogoce je cas, da zapustimo ta otok?
No comments:
Post a Comment