Dan 16: Tajska, več kot le plaže in otoki

Preden se ponovno odpraviva na plaze k sopotnikoma, se izkoristiva en dan za ogled centrale Tajske. Nahajava se znotraj province Kanchanaburi, ki slovi po Mostu reke Kwai. Pri lokalni agenciji se prijava za dnevno turo. Iz 1090 bahtov shandlava na 1000 (25€), kar se na koncu izkaze za posten deal. V hostlu naju poberejo ob 8.00. Malo zaspani, turo zacnemo v 60km oddaljenem nacionalem parku Erawan. 

Po uvodnem sprehodu in nagovoru vodicke, nama preostanejo tri ure za dobra dva kilometra dolgo pot ob sedmerih slapovih. 

Voda je cista in polna rib. V primerjavi z bisto hci planin je to vseeno nula. 

Da anglescina ni njihov adut vemo ze dolgo. V nacionalnem parku bi se lahko malo bolj potrudili. 

Dobijo pa plus tocke, ker se trudijo ohranit cisto naravo, ki je tukaj res lepa. Potka ob rekici je prijetna in ne zahteva pretiranih naporov. Temperature so vseeno krepko cez 30 in vlaga kot se spodobi za dzunglo. Skok v laguno pri cetrtem slapu ponuja prijetno osvezitev. 

Aaah feeling energized! Temperatura vode je fenomenalna. Samo, da bi me ribe nehale grist... Pot tukaj postane malo zahtevnejsa. Ce ste ze kdaj bili na slapu Sumik, je to se vedno mala malica. Vsake toliko se ustaviva in uzivava v naravi. 

Sedmi in navisji slap je zal v susni dobi bolj skop. Drugace se preliva v treh delih in naj bi spominjal na troglavega slona, ki ima svoj pomen v hinduizmu. Po tem slapu je park tudi dobil svoje ime. Do maja nimava casa cakat, tak da jim verjameva na besedo. Alenka na hitro naredi par dolzin. Kravla ko Strel!

Na poti nazaj je najin korak urnejsi. Seveda nocem zamudit kosila! 

Po kosilu gremo jahat...

Slone! Dobro imajo narete te postaje. Kot, da bi stopil na vlak. 

Voznja je pocasna in niti ne prevec udobna. Cel cas te premetava levo in desno. Predvsem ko gre slon po stopnicah. S tem me je kar presenetil, brez problema. Zanimivo je vse to spremljati iz visine 3m. Samo v pralnico skocimo in gremo dalje.

Jé kar po poti. Vse kar vidi. Presenetljivo kako spretni so z rilcem. 

Ko se najé, ga dobimo priloznost malo vozit. 

Ceprav nevem kateri uhelj je bremza in kateri gas, slon dela nekaj po svoje in Alenka deluje zadovoljna z voznjo. Zanimiva izkusnja. Ce bo kdaj priloznost, bi zagotovo sel s slonom v safari. Dober razlog za obisk črne celine. 

Paket se zajema voznjo s splavom po reki Kwai. Sproscujoce. Naceloma pa nic kaj drugace od voznje po Dravi. Razen kapitana na drugem splavu. Na tisoc in en nacin jezi nasega. Pa naj se nekdo rece, da sem jaz otrocji. 

Sledi malo zgodovine. Turisticni vodic nam v svoji spolamani anglescini na hitro razlozi nekaj malega o vplivu druge svetovne vojne in izgradnji tako imenovane Zeleznice Smrti (Death Railway). Zgradit so jo dali Japonci leta 1942. Namen je bila oskrba vojske v Burmi v casu njihove okupacije. 430km zeleznice skozi skrajno zahteven teren je bilo zgrajene v rekordnem casu 17ih mesecev. Gradilo jo je vec kot 300.000 ljudi. Tretjino so predstavljali vojni ujetniki iz ZDA, VB, Nizozemske in Avstralije. Gradnja je potekala brez tezkih strojev v necloveskih razmerah. Brez pravilne prehrane so delali po 18ur dnevno. Po delovnih taboriscih so hitro izbruhnile bolezni kot sta kolera in malarija. Posledicno je umrlo vec kot 100.000 zasuznjenih delavcev. Med njeno 21 mesecno uporabo, je bila veckrat bombardirana iz strani zaveznikov. Po vojni so leta 1956 obnovili zgolj 130km zeleznice, ki je v uporabi se danes. 

Krater bombe, ki je nastal med zavezniskim bombardiranjem. 

Vkrcamo se na vlak, ki nas pelje po originalni konstrukciji, kot je bila izgrajena leta 1942. 

Nasa zadnja postaja je znamenit most cez reko Kwai. Preden se poznavalci knjige in filma zacnete pritozevati, preberite do konca. Tako v knjigi kot v filmu res gre za lesen most. V resnici sta bila izgrajena oba. Prvotno je bil izgrajen lesen, katerega funkcija je bila oskrba gradbisc v notranjosti, dokler ni koncana izgradnja jeklenega. Sledi lesenega mostu vec niso vidne, jeklen pa se vedno ohranja svojo funkcionalnost. 

Prvotna zasnova mostu je bila sestavljena iz polkroznih nosilcev. Dva trapezasta nosilca na sredini sta posledica rekonstrukcije mostu.  Most so americani, malo pred koncem vojne, uspeli porusiti v bombnem napadu. 

Paket je ponujal ravno pravsnjo kombinacijo aktivosti, narave in zgodovine. Utrujena si pred vecerjo privosciva se koktejl in ob 22.30 ze spim ko mrtev.