Dan 4: S sončarico do Phnom Phena

Kdor rano vstaja, je cel dan zje...! Trenutni tempo nam ne dopusca celodnevnega polezavanja in lahkotnega pohajkovanja po mestu. V cim krajsem casu si zelimo ogledati cim vec, med tem pa so plaze juzne Kambodze vedno bolj mamljive. Malo se... Danes smo na nekaksen nacin ze izkusili kako bo to na plazi. Ob 7ih zjutraj nas pred hostlom pobere tako zvani minivan, da nas odpelje do speedboata, s katerim bomo odpluli proti kamboski prestolnici Phnom Phen. Hitro sezemo v roko Haku, izjemno gostoljubnemu in ustrezljivemu gostitelju, ter se stlacimo v kombi. Dobesedno stlacimo. 

Na zacetku se je bilo vzdusje dokaj energicno. Druzbo nam je delala gruca americanov, ki so prisli za pol leta v Azijo ucit anglescino, en aussie, anglezi pa se kaj bi se naslo. Pogled skozi okno je v nas prebudil dvome, ali bomo sploh prisli do cilja. Kuhala se je res postena nevihta, ki pa kasneje ni predstavljala nikakrsnega problema. Ta cas, da smo se malo spocili oci, nas je varoval trup ladjice. 

Ko smo bili pripravljeni zapustit brlog pa je zunaj ze tako pripekalo sonce. Voznja je trajala slabih 7 ur. Od severa proti jugu. Polovico poti po jezeru, ki se nato izliva v reko. Ta tece skoci prestolnico in se kasneje izliva v tajsko morje. V dezevnem obdobju je povrsina jezera 12.000 km^2 (polovica Slovenije) in globoko okrog 12m. Ta se v susnem obdobju spusti do dobrega metra. 

Svoje mesto pod soncem (dobesedno) najdemo na strehi ladjice. Voznja je mirna, veter v laseh, prijetno toplo, cudovit razgled, res vredno 35$. Mogoce bi se lahko malo izkoristili cas in se pripravimo za plaze. Ravno dovolj razgaljeni uzivamo ob vetricu pri 40km/h. Butli. Tak nas je vzgalo, da ima vsak svoj vzorec! Kot, da smo prvic na colnu. Bomo se do torka malo pazili pa bo.

Voznja je res imenitna. Kar ne morem se nauzit teh barv. Odtenke zelene, ki ga v evropi ne poznamo. Zenski del populacije se s to trditvijo verjetno ne strinja. Ziher imate kaksno ime. Pa nebomo zdaj o barvnem spektru. Narava je cudovita. Iz vodne gladine strlijo osamela drevesa, vse okrog plava nekaksno grmicevje, mangrove morebiti, tu pa tam pa se pojavi kaksen lesen colnicek, s katerega nam entuziasticno mahajo domacini. Res ni potrebno dosti, da vidite te iskrene nasmeske. Tega iz sedezne ob Discovery Chanelu ne dozivis. 

Vztrajno, a skoraj neopazno se okolica ves cas spreminja. Gostota naselitve se veca in posamezne hiske ze tvorijo manjse vasice. Izgleda kot benetke, samo 1000 let nazaj. Tukaj ni elektrike, tekoce vode in interneta. Prav tako pa ne raka ali depresije. Imam obcutek, da jim njihov samozadosten nacin zivljenja odgovarja. 

Ti prizori so vedno pogostejsi, le da naselja vedno bolj licijo na mesto. Trenutno nimam na razpolago slik iz fotoaparata, res skoda. Bom kasneje dopolnil. Prvi pogled na prestolnico je v meni povzrocil pravo zmedo. Ta nasa zahodnjaska kultura je malo mimo. Iz gigantnega mesta na sredini izstopa moderna stolpnica. Tu pa tam pa so vidni zerjavi, ki dograjujejo "skyline" mesta. Po 7 urah voznje, se prijetno osmojeni izkrcamo na mestno promenado. Takoj spoznamo kako velika razlika je med glavnim mestom in ostalimi deli drzave. Globalizacija, kapitalizem in amerikanizacija bodo kmalu unicili car te drzave in kulture. Hitro spakirajte, ce bi se radi izkusili vsaj delcek pristnosti. Manjkajo slike...

Pozno popoldan se odpravimo na vecerjo oz. kosilo proti nocni trznici. Sproscenost in enostavnost okolja ustvarjata izjemno atmosfero. Hrano (rakove klesce, kozice, okrogle stvari z malimi nogicami, ipd.) nakupimo na stojnicah in poiscemo svojo mesto na tleh. Koliko 1000 let bi se moralo spremeniti, da bi to bilo mozno pri nas?

Mimogrede, hrana je res dobra in poceni!

Po jedi se nam zalusta se samo postelje. Na hitro se sprehodimo skozi stojnice, zapustimo trznico, ter ga po cudoviti, siroki promenadi (zelo similarnim tistim, ki jih najdemo pri nasih juznih sosedih) ucvremo na pir. Eh, spat!