Dan 17: Back to the beach yo

Dovolj je bilo. Preden se vrnemo domov, potrebujeva se vsaj en teden pocitka na plazi. Skoda, da nimamo se kaksna tedna vec. V tem primeru bi si lahko ogledali se severno Tajsko. Ali kak otok vec. Pa saj nekaj moramo pustit neodkrito, da imamo razlog za vrnitev. Preden se ponovno vkrcama na vlak, se sprehodiva do mostu in ga poslikama v malo boljsi svetlobi. 

Ker imava cas se še enkrat sprehodiva preko. Ravno takrat pripelje vlak. 

Za las je slo, da nisem postal 100,001. zrtev zeleznice. Za dobro fotografijo se je pac treba malo zrtvovat. Nadaljujeva proti pokopaliscu zrtev zeleznice in muzeju. 

Pokopalisce je zrihtano u nulo. Vsec mi je odsotnost svec. 

V muzeju je fotografiranje na zalost prepovedano. Po eno strani pa boljse tak, ker bi jaz porabil se kaksno uro vec, ki pa je nisva imela. Muzej na kratko razlozi celoten potek 2. sv. vojne na obmocju Indokine. Nato pa detajlno predstavi proces zasnove in izgradnje zeleznice Tajska - Burma. Zanimivi so videji pricanja prezivelih delavcev. Za celoten ogled sva porabila nekje uro in pol. Velikost je ravno pravsnja in vredna 120 bahtov. 

S tem se posloviva od Kanchanaburina. No, skoraj. Vlak ima dobri dve uri zamude. Cas nama je krajsal 72 letni domacin, ko ga je zanimalo vse od kod sva in kaj pocnema. Nikakor pa ni moral razumeti kako to, da v Sloveniji nimajo vsi sluzb, ce pa nas je samo dva milijona. Kmecka logika deluje pac drugace kot nasa politika. Debato prekine prihod vlaka, ki oznanja najino 18 urno potovanje do Koh Taoa. Pubeca, se vidimo!