Dan 12: Nomadimo

Hostel ima cisto upraviceno ime. Malo zahodnjaskega stila nam dobro dane. Ce bi le imeli kaksno uro vec za pocitek, pred tem kaj nas caka. Prvotno sem mislil, da bo to le dolg in neprijeten dan na avtobusu. V osnovi je bil natanko to. Ce pa na izkusnjo pogledas iz druge perspektive in budno opazujes okolico, spoznas, da je Kambodza veliko vec, kot smo jo imeli priloznost spoznati. Vedno znova nas preseneca. 

Startali smo nekaj cez sedmo. Se z napol priprtimi ocmi zacnem razmisljati o nasem izobrazevalnem sistemu in ekonomijo. Enostavno ne gre mi gre v glavo kako se lahko taksna hisa, z moderno opremo in relativnim razkosjem, lahko pokrije s ceno 5$ na noc. 

Se manj mi je dojemljiva njena lokacija. 

Po vcerajsnih analizah razlicnih avtobusnih podjetjih, smo se odlocili za podjetje Sorya. Za karto od Sihanoukvilla do Siem Repa, z vmesnim postankom v Phnom Penhu, smo placali 16$.  Mnenja na internetu se kresejo, ampak vseeno so mnogo boljsa od nekaterih drugih drugih podjetjih, kjer te okrog prenesejo in okradejo na tisoc in en nacin. Upamo, da ne postanemo del statistike. 

Zacnemo na glavni avtobusni. 

Dvomljivo odlozimo nahrbtnike v spodnje prtljaznjike in poiscemo svoje sedeze. Avtobus je v dobrem stanju in pred odhodom nam razdelijo vodo in osvezilne robcke. Za enkrat je vse v najlepsem redu in pocutimo se enkratno. 

Cas si krajsamo na klasicen, a preizkusen nacin. 

Pet ur kasneje smo v Phnom Penhu. Tukaj zamenjamo avtobuse. Usluzbenci podjetja govorijo tekoce anglesko, prtljago se imamo in 15min kasneje ze nadaljujemo pot. 

V kriziscih brez semaforov vozijo en cez drugega. Da se iztrgamo anarhiji mestnega vrveza potrebujemo slabo uro. 

S tem pa se prav tako konca asfaltirano cestisce. Neskoncna rizeva polja levo, neskoncna rizeva polja desno, vmes pa 40m sirok makedam. Ce bi se nasel kak junak, bi tukaj lahko zarisal vsaj 8 cestnih pasov. Po nemskih standardih! Voznja poteka pocasi in premetava nas kot zaklje krompirja. Dislokacija vretenc je zagotovo diagnoza vsakega sofera tukaj. 

Vidljivost je zaradi prahu zelo slaba, mi smo pa dalec najhitreje premikajoce se vozilo. Ce bi slucajno uspel zaspati ob teh vibracijah, te vsakih par sekund zdrami ploza. Stevilo decibelov krepko presega mejo lagodja. 

Prispemo v mesto in cesta ne kaze znakov izboljsanja. Kmalu sledi prvi postanek za kosilo. 

Zraven soferja je na avtobusu se en usluzbenec. Ta skrbi za animacijo, napotke in na vsaki postaji malo skoci iz avtobusa. Sedi na stolcku, ki sem ga jaz prerasel pred vec kot 20 leti. 

Na prvem avtobusu smo gledali pearl harbor in nek bollywood film, ki naju je s Pescom iskreno nasmejal. Zdaj gledamo kambosko verzijo Mtvja. Par ur lokalnega Biebera in zadnje-ulicnih fantov, sledi Alfi z domacimi. Ob slednjem, videji prikazujejo kulturne obicaje ob pomirjujajoci glasbi. Sprejmem. 

Predvsem dosti opomb je bilo, da se avtobusi radi pokvarijo. Ko je sofer v prtljaznik tlacil moped, sem iz radovednosti pogledal na stevce. 

600k prevozenih, engine check lucka pa pune petarde po tej cesti. Pa ni nemske preciznosti, da se tu nebi razletela! Docim se hyundai elegantno spopada z izzivi. 

Ti niso imeli taksne srece. Opazil sem vsaj dva taksna primera. Verjetno je bil se kak. 

Nasi voznji kar ni in ni konca. Ze po svetlem je malo grozno gledat na cesto, kaj sele ponoci. Aja, pogost vzrok nesrec tu je, da soferji zaspijo. Jaz ne bom. 

Vmes imamo se en postanek, ki je podoben izkrcanju v Normandiji. In mi smo obala. Cele flote komarjev se kot spitfire-ji spustijo nad nas. Na poti do wcja in nazaj sem verjetno izgubil vec krvi, kot bi je pri darovanju krvi. 

Namesto obljubljenih 7 - 8 ur, potujemo 14. Kakopak. Na koncni postaji sledi prijetno presenecenje. Hak, lastnik hostla pri katerem smo bivali ob prejsnjem obisku Siem Reapa, je po nas poslal tuk tuka. Takoj prepoznam nasmejan obraz sofera, ki nas je prevazal po Angkor Watu. Nevem kdo je bolj vesel. Mi, ker nas ne bodo prenesli okrog in bomo kmalu spet udobno namesceni, ali on, ker je njegovo trourno cakanje koncano. Obda nas obcutek domacnosti.