Dan 11: Ujetniki paradiža

Po 4 dnevih uzivanja na tem odrocnem dragulju narave, naposled le zacnemo kovat plan za naprej. Komaj zdaj se zavemo, kje v resnici smo. Odrocnost in slaba infrastruktura pomenita vsaj 2 do 3 dni potovanja ne glede kam se odpravimo. Po dolgem in tehtnem razmisleku se odlocimo, da nadaljujemo pot nazaj na Tajsko. S tezkimi srci se odpovemo Vietnamu. Enostavno prevec ponuja in skoda bi ga bilo le na hitro prevozit. Tolazbo najdemo v misli, da se kmalu spet vrnemo... Ce pa se mogoce zbere 100 zvestih bralcev, pripravljenih za mesecno narocnino bloga prispevati 10$ (8€) pa vam obljubljam detajlno porocilo Vietnama. Za namecek se povsem brezplacno dodam Laos!

Na otoku se spijemo zadnje pivo, ter se odpravimo na jutranjo rekreacijo in opoldanski pocitek. 

Prizor v vodi nas malo zmede. 

To pa je prosta reja v pravem pomenu besede. Za nami se sprehajajo kure, goske, psi, macke in se kaj bi se naslo. Me res zanima kaj od tega se znajde v loncu, ko narocim piscanca. 

Nas speedboat ima majhno zamudo, zato se udobno namestimo v cakalnici. 

Opremo izdelujejo kar na mestu bodoce restavracije. Vsaj glede na sank in krusno pec sklepamo, da bo restavracija. Tesarji v odzadju izdelujejo vse od stolov in miz do postelj.   

Prihod oskrbovalne ladje botruje se dodatnemu zamiku odhoda. Je pa zanimivo gledati. Na otoku namrec ni motornih vozil. Zagotovo ena izmed mnogih pozitivnih lastnosti, ki dajejo otoku svoj car in lahkotnost bivanja. Robo prenasajo na ramah ali prevazajo z manjsimi vozovi. 

Ob ladji se zbere cela vas. Kako veselje!

 

Ko bi ze skoraj obupali in se znova nastanili v nasi kolibi na morju, nas vkrcajo. Svoj sedez poiscem v VIP lozi na vrhu ladje ob kapitanu. 

Hladi me prijeten vetric in se zadnjic se ozrem proti otoku, za katerim bo kmalu zaslo sonce. Ljudje tukaj so bili res enkratni. Vec stika smo sicer imeli z pohodniki iz celega sveta, ki se tukaj ustavijo za kaksen mesec. V zameno za prenocisce, hrano in pijaco delajo v hostlih kot natakarji in receptorji. Z drugimi besedami, delo in pogoji, ki so mi pisani na kozo. Skusnjava je velika... Vendar, s tezkim srcem umaknem pogled. Adioos Koh Rong! Dogodivscina, ki ne bo pozabljena. 

Po slabi uri se ves svet spet obrne na glavo. Prenatrpane plaze, hrup motorjev, smrad mesta, se vreme nam obrne hrbet!

Tema in nevitha se hitro zgrinjata nad nas. S hitrimi koraki iscemo hostel. 

Nekaj casa hodimo, potem pa le najamemo tuk tuka. Pelje nas kar dalec, skoda da je nekje na poti narobe zavil. Placamo vseeno, poiscemo wi-fi, se 1,6km hodimo in pred nami zagledamo Backpacker Heaven. 

Ne res, tak se rece hostlu.